TEDEN KARITAS 2020 - RAZMIŠLJANJA

SLIŠIM TE – PA TE TUDI RAZUMEM?                      Ponedeljek, 23. 11. 2020                                                 

V skupini so si pripovedovali zgodbo, ki je šla od ust do ust. Treba jo je bilo poslušati zbrano. Prvotna različica zgodbe je bila precej drugačna od končne. Zakaj? Nekateri udeleženci niso pozorno poslušali, drugi so kakšno podrobnost pozabili, eni so slišali in drugim posredovali tisto, kar jim je bilo bolj všeč, zanimivo, zabavno. Ob vsem tem je pripovedovanje in poslušanje motil tudi hrup. Prijatelja sta v pogovoru drug drugega pozorno poslušala. Vendar je eden od njiju govoril v prispodobah in pogosto menjal smer pogovora, v katerem so bila sporočila nejasna in skrita. Kljub pozornemu poslušanju jih prijatelj ni uspel razbrati in komunikacija ni bila uspešna. V vsakdanjem življenju se nam vsem dogaja, da je v naši komunikaciji mnogo šumov: način govora, moteče okoliščine, težka ali neprijetna tematika pogovora, nezbranost in slaba osredotočenost na pogovor … Pogosto se nam zgodi, da poslušamo, a ne razumemo. Pred seboj vidimo človeka, slišimo njegov glas, a ne dojamemo njegovega sporočila. Omenjenih šumov se lahko zavedamo ali ne. Lahko se jih trudimo odpraviti, lahko jih dopuščamo ali celo namerno povzročamo. Znati poslušati in slišati je dar. So ljudje, ki tega ne zmorejo: težko se vživijo v drugega, zato ne slišijo. Težko se približajo potrebam bližnjega. Nekateri pa nočejo poslušati. Morda jih odbija oseba ali jih vznemirja njen problem in se vsemu raje izognejo. A z nekaj truda se poslušanja lahko priučimo. V današnji Božji besedi je Janez slišal, a preko šumenja voda in bobnenja groma je slišal nerazločno. Poskušal si je ustvariti neko podobo, ki pa je ostala nedoumljiva, nedokončna, skrivnostna. Taka je tudi Božja govorica z nami, ki jo moramo vplesti v svoje življenje. Jezus nam govori v prilikah. Vdova v evangeliju je primer dialoga med Bogom in njenim srcem, kjer se rodi ljubezen. Tista ljubezen, ki se ne konča z lepo besedo, ampak v dejanju. V tem pa je tudi naš cilj, da s poslušanjem slišimo sporočilo, ki nas pritegne v dejanja iz ljubezni.

Koga poslušam? Kaj vse je v meni, ko poslušam? Kaj slišim?

Geslo letošnjega tedna Karitas »SLIŠIM TE« je zanimivo, izzivalno in je ključno pri našem vsakodnevnem sporazumevanju ter nepogrešljiva osnova za našo pomoč bližnjim v različnih potrebah. Naj v nas prebudi nesebično ljubezen!

 

 

 

 

SLIŠIM TE – ZAME SI ZNAMENJE                                 Torek , 24. 11. 2020                                                 

Mož pripoveduje: »Večkrat sva se pogovarjala, a ne razumela. Ravno tega ni bilo, česar sem si najbolj želel: da bi se slišala. Tega sva se morala naučiti. Počasi, a vztrajno sem se učil, da sem se pred vsakim pogovorom ustavil, umiril sebe, svoje misli, čute, čustva in pozorno poslušal. Poskušal sem ozavestiti, da je pravilno poslušanje nujno. Začel sem poslušati potrpežljivo, skrbno, predano, brez nestrpnosti in prekinjanja. Zato sem se lahko veselil rezultatov najinega sporazumevanja: začela sva se zbliževati in vse je postalo dar in posebno znamenje najinega odnosa.« Tako kot v zakonu je pravzaprav v vsakem odnosu, ki želi zaživeti in preživeti: poslušanje je ena temeljnih nujnosti, brez tega ni odnosa. Je dar in pomembno znamenje ljubezni, kajti po njem Božja ljubezen in Kristusovo veselo oznanilo prihajata do mojega bližnjega. Največ mu lahko dam, ko ga zares poslušam in tudi slišim: le tako sem jaz odprt zanj, on pa se bo čutil sprejetega in se bo odprl. V nasprotnem primeru se bo počutil izločenega in se bo prizadet zaprl. S poslušanjem izrazim spoštovanje do njega, mu dam dostojanstvo, ki mu gre, in postanem znamenje in orodje Božje ljubezni. Slišal sem ljudi, ki so rekli: »Nihče me ni zares poslušal. Počutil sem se ponižanega, nikoli več se ne vrnem po pomoč.« Pa tudi: »Lej, noro, poslušali so me! Več kot pomoč mi je pomenilo, da so me slišali.« Več kot sama finančna ali materialna pomoč je vredno to, da človeku dopustim biti to, kar on sam v svoji stiski in bolečini je. Šele, ko se kot tak čuti sprejetega, lahko brez občutka podcenjevanja sledi moj drugi korak – pomoč, ki bližnjemu ni v ponižanje. Če pomislim na Karitas: ne moremo vedno pomagati vsem ljudem v njihovih potrebah, a bližnjemu darovana pozornost in čas je bila, je in naj ostane ogledalo Karitas. Prepoznavati Božja znamenja, slišati Božjo govorico – to je milost in poseben dar. Jezus nas vabi, da se ob njih ustavimo. V Božji besedi od krivamo, kako Bog Janeza vodi po znamenjih. Enako želi voditi in spremljati tudi nas, zato nam preko drugih stalno pošilja znamenja in nas postavlja za znamenje drugim. Poslušati in slišati je veliko znamenje. Je znamenje spoštovanja, zanimanja, sprejemanja, ljubezni. Je znamenje Božjega dotika. Po našem resnem medsebojnem poslušanju Bog prihaja k nam. In jaz – poslušam? Tudi slišim? Kakšno znamenje sem bližnjemu?                    

 

 

 

SLIŠIM TE – DAJEVA SI MOČ                                                       Sreda, 25. 11. 2020

Mož pove: »Zelo težko mi je bilo. Bil sem sam, obupan, nisem vedel, kam naj se obrnem, a zavedal sem se, kako nujno je, da se nekomu izpovem. Končno sem se le odločil, da pokličem prijatelja. Pozorno me je poslušal. Z njegove strani nisem pričakoval odgovora in rešitve za moje težave, a ob pogovoru sem dobil moč in duha za sprejemanje stanja, v katerem sem se znašel.« V življenju se srečujemo z mnogimi težkimi situacijami in odnosi, kjer se konflikti kopičijo in se kar ne razrešijo. Pogosto rešitve niti ni, kar nas lahko zelo potre. Koliko lažje nam je, če se lahko pogovorimo z zaupanja vrednim prijateljem, ki nas posluša, ki nas sliši, ki nam da čutiti, da v stiski nismo sami! Ozavestimo zdaj še svoj način poslušanja: poslušam, sprejemam, ali sproti premišljujem, kaj in kako bom odgovoril, da se bom pohvalil, kako sem sam rešil podobno situacijo, podal rešitev ali morda samo tolažil? Ne, ne delajmo tega! Ni potrebno, lahko je celo moteče. Človek v stiski potrebuje le, da ga poslušam, slišim in sprejmem. Sem bil kdaj v stiski in nisem vedel, ne kod ne kam? Sem kdaj osamljen taval v svoji nesreči, dokler mi prijatelj ni ponudil pomoči, opore, spremstva in pogovora? Kako sem se počutil? Verjetno je prav vsak od nas že šel skozi takšno situacijo. Ko sem sam hodil po taki temni dolini, sem prišel do spoznanja, kako pomembno in potrebno je, da imam nekoga, ki me posluša, sliši, razume in sprejema. Kako pomembno je, da slišim, da mi nekdo želi pomagati! S človekom, ki me posluša, se povežem in dobim nenavadno moč. Težko opišem, kaj točno se tedaj dogaja, a to moč dobro čutim in je izjemno doživetje. Je Božji dar. Današnji evangelij je na prvi pogled poln negotovosti in strahu. Če ne zmorem pogleda preko stiske, je vse skupaj ena velika beda, žalost, obup. Mar ne delam pogosto tega tudi sam, ko poslušam in berem vsakodnevne novice? Gledam le nesrečo in ne vidim obljube in Božjega posega, rešitve, kot je v evangeliju, kjer beremo, da se ne smemo ustaviti pod bremenom preizkušenj. Treba je slišati. Slišati kaj? Slišati Gospoda, ki nam daje obljubo, pogum in moč. Bog nas sliši in to nam sporoča po znamenjih, le mi jih pogosto ne prepoznamo. To, da nas Bog sliši, je za nas velika tolažba. Z mirom v srcu lahko pričakujemo, da nas bo v trenutkih stiske slišal in rešil. Na način, ki je v njegovih očeh za nas najboljši. Kako se počutim, ko me zares slišijo? Ali se zavedam, kako pomembno je, da tudi jaz slišim bližnjega?

 

 

 

SLIŠIM TE – ZAUPAM TI                                                        Četrtek, 26. 11. 2020

»Zelo pozorno me je poslušal. Čutil sem, vedel sem, da me je ne le poslušal, ampak tudi slišal. Počutil sem se sprejetega v vsej svoji bedi. Postopoma se je v meni prebujala želja, celo potreba, da bi mu povedal še več. Vse bolj sem čutil, da mu lahko zaupam. In to se je zgodilo: ko sva se srečevala, je v meni rasla vedno večja gotovost: on je človek, ki mu res lahko zaupam.« Znanec mi je delaj, da je šel na neko predavanje. Na vprašanje, zakaj, mi je odgovoril, da tega predavatelja ceni kot strokovnjaka in kot človeka, zato ga rad posluša in tudi upošteva. Premišljujem: moj znanec se je odločil poslušati in upoštevati tega predavatelja zato, ker je zanesljiv in vreden zaupanja. Pozoren je, koga posluša, čeprav ne gre za zelo pomembne zadeve v njegovem življenju. Koliko bolj verjetno izbira pravo osebo, ko je pred pomembnejšimi življenjskimi vprašanji. Koga izbiram in rad poslušam jaz? Nekoga, ki ga cenim. Nekoga, ki me sprejema, e spoštuje, mi želi dobro, me posluša in me ima rad, ki me ne izda … Z eno besedo, odprem se zaupanja vredni osebi. To spoznanje je dobra odskočna deska zame, ko pomagam drugim. Pomembno je, da sem odprt in ljubeč do tistega, ki pride k meni: ga sprejmem, spoštujem in mu dam varen prostor v svojem srcu. Rad poslušam tistega, ki ga ljubim. Lahko naredim korak naprej in poskusim ljubiti tistega, ki ga poslušam, da bom vreden njegovega zaupanja. Janez je slišal »močan glas«. Ta močan glas je kot znamenje gotovosti, Janezu daje zaupanje v Boga in v Njegovo spremljanje. Vse bolj se Bogu odpira, ga posluša in spoznava. Poslušanje Boga je v duhovnem življenju prav posebna drža: bolj ko ga poslušamo, več slišimo. V evangeliju spoznamo, da so tudi Jezusu prisluhnili, ko je dajal napotke za zelo skrivnosten in negotov čas. Kljub črnim in težkim napovedim za prihodnost so ga poslušali. Slišali so ga in mu zaupali. Prepoznali so, da bo tisti, ki bo prišel na oblaku z veliko močjo in slavo, On sam, Jezus. Če znam poslušati, imam v rokah ključ do tiste kamrice v srcu bližnjega, ki je ne odpre komurkoli. In ko se v odnosu prepustim drugemu v močnem zaupanju, se v meni prebudita moč in duh, ki omogočata gradnjo in preživetje odnosa. Le zaupanja vreden odnos ima moč ozdravljanja in moč, da premaga zlo. Kdo posluša mene? Koga poslušam jaz? Je Bog tisti, ki mu prvemu prisluhnem?

 

 

 

SLIŠIM TE – SKUPAJ RASTEVA                                                     Peter, 27. 11. 2020

Mož in žena, ki sta se leta in leta trudila, da bi znala spoštovati in sprejemati drug drugega, pripovedujeta: »Kar nekaj let sva potrebovala, da sva se naučila, kako prisluhniti drug drugemu. Sčasoma sva to dosegla – da se ne le poslušava, ampak se tudi slišiva. Zdaj v pogovoru hitro začutiva, kaj se v naju dogaja in kako živiva. Vse bolj se poznava, vse bolje se zaznava in vse močnejša je vez med nama. Vse zato, ker sva se naučila poslušati in se tudi slišati.« Ko ljudje poslušamo en drugega in se drug drugega trudimo tudi slišati, se v odnosu sooblikujemo in pridemo do skupnega jezika. Tu odnos vzcveti, začnemo rasti, življenje dá sadove in doživimo mnogo lepega in dobrega. Če drugega ne slišimo, te rasti ni. V odnosu se torej rojeva čustveno in duhovno bogastvo šele, ko se preko obojestransko odprte zaupne komunikacije na poseben način približamo drug drugemu. Pri tem ne gre le za to, da slišimo, kaj drugi dela in kako živi, ampak gre za rast značajev in osebnosti dveh posameznikov, ki sta se drug drugemu odprla. Vsak odnos je svoj svet. Obstajajo različno intenzivni in globoki odnosi, nekateri zelo plitvi, v katerih nas ne veže veliko skupnega in v katere ne vlagamo veliko energije, obstajajo pa celo negativni odnosi, ki nam jemljejo vso voljo in energijo. A tudi ti nam lahko pomagajo k rasti, če le dopustimo. Ljudje lahko v medsebojnih odnosih odkrijemo neizmerno bogastvo življenja. V evangeliju Jezus govori o rasti kot o procesu. Vse ima svoj čas in svoj prostor za rast. Smokvino drevo ima pri rasti svoje zakonitosti. To lahko prenesemo na naše odnose. Vsak odnos je dinamičen in raste, to pa zahteva čas za razvoj in potrpljenje. Pogosto na zunaj hitrega napredka ne opazimo, kar pa ne pomeni, da rasti in razvoja ni. Rast je vedno nekoliko skrivnostna, včasih tudi nekoliko zastane, a če jo dopustimo, daje sad. Največja moč služenja v Karitas je ustvarjanje odnosa. Izročiti nekomu dar v obliki denarja ali hrane je gotovo dejanje pomoči, a je relativno lahko. Večji in težji pa je dar ljubezni, ki je poslušanje in sprejemanje osebe, ki jo je Bog v tistem hipu postavil pred nas. To je prvo in najpomembnejše delo Karitas. Njeno bistvo, na katerega ne smemo pozabiti. Kako poslušam jaz, kaj slišim? Prepoznam potrebe iz človekove notranjosti, ali znam dati le kilogram riža in liter olja? Kako s poslušanjem gradim odnos? Vidim le sebe in svojo pomembnost, ali vanj vključim tudi bližnjega in predvsem Boga, ki nama omogoča dobro komunikacijo?

 

 

 

SLIŠIM TE – ODPRT SEM ZATE                                            Sobota, 28. 11. 2020

Dolgoletna sodelavka pri Karitas je ženski, ki je prišla po pomoč, povedala, da ima zaradi bolnega moža težek dan, a ker rada pomaga, je vseeno prišla na Karitas sprejemat pomoči potrebne. Gospa, ki je prišla po pomoč, je sproščeno poslušala sodelavko Karitas, jo sprejela in med njima se je razvil prijeten pogovor. Obe sta imeli težave, a bili sta dovolj odprti, da sta se lahko podpirali in si v danem trenutku pomagali. Sem kdaj pomislil, kako hitro ljudje zaznamo razpoloženje drugega? Zunanji znaki, kot je nasmeh, ljubeč pogled, so nujni za dober začetek komunikacije, a biti morajo iskreni. Ljudje hitro zaznamo, če nas nekdo sprejme z odprtim srcem in nam prisluhne, ali pa je njegov nasmeh in pogled narejen in neiskren. Zanimivo je, da se to začuti celo pri pogovoru preko telefona, kljub temu da človeka na drugi strani ne vidimo. Tako kot mi začutimo stisko pri njem, tudi on dobro začuti (ne)pripravljenost pri nas. Zato je najpomembneje, da imamo ljudi radi. Res iskreno radi. Če ljubimo, bo srce to sporočalo tudi, ko imamo slab dan in nismo najbolj razpoloženi. Ljudje bodo zaznali našo utrujenost, a tudi skrito ljubeče srce. In ne bo jim težko sprejeti, da imamo pač slabši dan. Ko se ljudje zatečejo k nam, želijo, da jih najprej poslušamo. Naša pripravljenost je odskočna deska v odnosu z njimi. Lahko odskočim ali ne, vstopim v odnos ali ne, odprem srce ali ne. Včasih ni lahko biti na razpolago za pogovor: nimam dovolj moči, da bi s potrebno pozornostjo, pripravljenostjo in navdušenjem poslušal bližnjega. Ni narobe, če sem utrujen. Narobe je, če sem preponosen, da bi si to priznal. Takrat nastopi nevarnost, da človeka sprejmem premalo ljubeče ali morda celo z jezo. Ponavadi se tega niti ne zavedam. Kako pa se tak človek počuti po hladnem sprejemu? Janez dobro opazuje in prisluhne dogajanju. Preda se življenju in se ga veseli. Veličina njegovega poslušanja je v tem, da kljub mnogim nerazumljivim podobam ostaja odprt za pot, za življenje. V evangeliju pa Kristus vabi k čuječnosti. Spodbuja nas, da pozorno poslušamo. Bolj ko slišimo bližnje in Gospoda, bolj smo pripravljeni za služenje drugemu. Ko poslušam, se odpiram za nekaj, kar bogati vse nas in življenje nas vseh. Vsak izmed nas ima možnost in svobodo, da se odpre ali zapre. Kakšen sem jaz? Se trudim, želim, poskušam odpreti? Še posebej to velja zame, ki sem sodelavec Karitas.